tale recepturna pisarija se začne tam, kjer se običajne končajo: pri soundtracku … je že tako, da divji šihtni, šolski, prostočasni, družinski in ostali tempoti tu in tam pač konstelirajo v postavitev, ki postavlja stvari na glavo … no, in zdaj te seveda že matra, katera muzika je tokrat priplavala na površje … kdor je na začetku srede devetdesetih ob sobotah zavil v k4, bo kliku na spodnji play zagotovo preplavljen z lepimi spomini na mladosti leta, hitro ste minule (ostalim pa tudi ne bo hudega, ane):

že mogoče da bo zdaj kakšen siten aktualistični hispterček siknil kakšno krepko čez takole očitno napotnikovo oziranje v polpreteklo muzično zgodovino, ampak! … ampak! … imam vsaj dva (in to zelo dobra in konceptualistično utemeljena) razloga za ogled z aparatom za zobe opremljene in v namizni prt oblečene poskakujoče švedske dekline … prvi tiči v imenu benda: kitinja leonora, ki so jo navsezadnje le obesili pod strop prirodoslovnega muzeja, je namreč v veliki meri povezana z enim od pravih moških, predstavljenih v tisti knjigi … lean fonda (mimogrede, njihov sajt je pravkar prejel netkota za najboljšo spletno stran izselka ali blagovne znamke – čestitamo!) je bil namreč ta, ki je poginulo kitinjo priklenil na dno morja in jo po nekaj letih, ko so jo živalce obrale do kosti potegnil na plano – čestitamo tudi za to! … drugi razlog pa je moč najti v eni od besed, ki tvorijo naslov komada in ni slobo, ampak hobo … žensko obliko tega, hoba, namreč naša družina ljubkovalno uporablja za še enega od podvodnih organizmov in to takega, ki nima nič kosti in ga zato ne morejo obesiti pod strop muzeja, ampak ponavadi konča na krožniku … hobotnica je, ja … tokrat je okopana v paradajzu in vmešana v casarecce tvorila dobro in hitro sredtedensko večerjo:

pri vsem skupaj te je najbrž zmotila beseda hitra … pa je na nek način res: ni veliko dela, seveda pa moraš pripravo razdeliti na  dve etapi … po vrsti gre to takole:

• 1 vsaj kilo težka hobotnica
• 1 majhna čebula
• lovorov list
• črni poper v zrnju
• dva stroka česna
• pet ali šest paradajzov (ali piksna pelatov)
• rožmarin (malo) in timijan (malo več)
• sol, poper, olivc
• kratka pašta po izboru

prvi del (najbolje je če je to večer pred konzumacijo) je kuhanje hobote in salse … s hobotnico je lahko: daš jo v pisker, preliješ z vodo, da je pokrita, dodaš čebulo, poper in lovor, zavreš in na majhnem ognju kuhaš toliko ur, kolikor kil ima hobotnica, nato pa pusti, da se žival ohladi v vodi, v kateri se je kuhala … v paralelni kastroli segrej malo olivca, na hitro prepraži česnovo pasto (to je finta: sesekljaj česen, dodaj malo soli in nato iz tega z drajsanjem po deski s ta plosko stranjo velikega noža naredi pasto), dodaj olupljene (zareži križec nasproti muhe, za dvajset sekund potopi v vrelo vodo, prestavi v mrzlo in olupi) in drobno nakockane paradajze, rožmarin in timijan in počasi vkuhaj salso …
naslednji dan vzemi hobotnico iz vode, jo nareži, stresi v salso in jo prevri … tudi vodo še enkrat zavri (če je je premalo, je malo še prilij) in v njej skuhaj makarone … odcedi in zmešaj s salso … potem pa skači od navdušenja kot oni švedi v soundtracku, za katerega je tokrat, kot že veš, treba skočiti na začetek …