Ne vem zakaj imam sploh potrebo po tem, da pišem o tej izkušnji, vendar moram. Morda zato, ker je definitivno spremenila tako mene, kot tudi naše življenje. Strah, ki se je naselil v moje srce, ne more popustiti. Ves čas sem na preži, ne glede na letni čas. Ko doživiš prvega, nisi nikoli in nikjer več brez skrbi.
Naš Tit je bil zelo zdrav dojenček. Dolgo časa sva se dojila, ko pa je začel jesti gosto hrano, je jedel vse; od sadja, do zelenjave in mesa. Bolezni so se začele vrstiti z vstopom v vrtec pri 11. mesecih. Najprej smo se morali spopasti s preobčutljivostjo na umetna barvila in konzervanse. Takšna preobčutljivost sicer ni definirana kot alergija. Je pač neko stanje, nekaj vmes. Bilo je tako hudo, da si je obraz spraskal prav do krvi. Pozdravili smo ga šele po 1 mesečni skrbni negi. Od takrat dalje se na vsakem koraku borimo s hrano današnjega sveta. Ljudem je namreč nemogoče dopovedati, da je otrok preobčutljiv na večino sodobne hrane. Tako doživljam precej kritičnih pogledov in komentarjev, ko se mi Tit v prodajalni vrže na tla in kriči, da želi tisto čokolado, to liziko ali tisti bonbon. Čeprav mu izberem zanj primerno sladkarijo kot npr. liziko brez umetnih barvil in konzervansov, on želi točno tisto iz tiste police. Ja, naporno zna biti. Na nek način sem vesela, da smo to doživeli, saj smo se s to izkušnjo začeli zavedati vseh mogočih pasti sodobne prehrane. Po drugi strani pa zavedanje o tem ni nič kaj prijetno.
Alergiji je sledil padec imunskega sistema, temu pa nenadni dvigi vročine do 39⁰C in kasneje celo čez 40⁰C. Nobeno zdravilo je ni moglo ustaviti. Vročina je bila vedno pogostejša, trajala je vedno dlje časa in vedno počasneje sem jo lahko kontrolirala. Nekoč je pozno zvečer presega 40⁰C, zato je g. Bartol panično oddrvel v lekarno po svečke za otroke, ki imajo vročinske krče, za hitro zbijanje vročine, imenovane Voltaren. Niso mu jih hoteli dati. Pa je oddrvel naprej v dežurno ambulanto in po 10 minutah prepričevanja, da našemu otroku ne prime nič, da smo ga kopali in počeli vse mogoče in nemogoče stvari, dosegel to, da smo končno dobili želene svečke. Takrat nam je pomagalo in končno smo omejeili vročino, vendar pa naslednjič nismo imeli te sreče.
Vročina je prišla nenadno v zgodnjem popoldanskem času. Dobil je navadno 120 mg svečko, zavijala pa sem ga tudi v obkladke. V nekaj urah sem mu vročino končno omejila in odleglo mi je. Proti večeru je vročina začela zopet naraščati, zato sem mu pripravila kopel, da bi se ohladil. Po nekem času, ko sem čutila da se je fant primerno ohladil in mu izmerila temperaturo 37,5 ⁰C, sem ga vzela iz banje. Manjkalo mu je točno 2 tedna do dopolnjenega 2. leta starosti. Položila sem ga na previjalno mizo in se obrnila, da bi vzela svečko. In takrat se je začel vročinski krč. Sprva se je tresel počasi. Imela sem zelo trezno glavo. Vzela sem ga k sebi in ga držala v naročju kako minuto ali dve. Tresenje se je stopnjevalo. Še vedno sem imela trezno glavo, mož pa je že začel počasi paničariti. Klicala sva mojo mamo. Govorila je o mrzlem tušu. Ja, ja saj je ravno prišel iz kopeli – on je hladen. Razmišljala sem o tem kaj sem brala – turban. Glavo sva mu ovila v mrzlo brisačo, v turban. Še bolj se je tresel, komaj je dihal. Po 5. minutah je tudi mene zajela panika. Zavpila sem možu; ‘KLIČI REŠILCA’! Mali je postajal moder, dihal je samo še z vsakim krčem, kolikor je zraven pojedel zraka. Bilo me je strah. Stiskala sem ga k sebi in si govorila; ‘Vse bo ok. Vse bo ok.’ Srce mi je pokalo od bolečine. Pogled na otroka, modrikastega, ki v krčih trza pred teboj in z zavedanjem, da si naredil vse kar si lahko … Misel nemoči je ubijalska. Slabilo mi je. Bila sem noseča, v 6. mesecu. V tistem trenutku otroka sploh nisem čutila in sploh nisem mogla misliti nanj. Krč je končno popustil po približno 7. minutah. Tit je bil najprej čisto neodziven. Gledal je v strop, roke in noge so bile brez moči. Držala sem ga v naročju, a on je bil čisto mlahav, kot da v njegovem telesu ne bi bilo več življenja. Če ga ne bi močno držala, bi mi spolzel iz rok. To je trajalo kar nekaj časa. Vem, brala sem o tem vendar, ko enkrat pride do tega in, ko vidiš svojega otroka popolnoma brez moči, ležečega v naročju kot nekakšno punčka iz cunj, te je strah. Po pravici povedano ti slabi. Vse kar sem razmišlala je bilo, ali sva ravnala pravilno, da fant ne bo občutil posledic. Kakšno odgovornost imaš kot starš, sem se še bolj začela zavedati s to izkušnjo. V rokah imaš življenje otroka. Od tebe je odvisno vse. Napake, ki jih storiš se odražajo na otroku.
Rešilec, ki je kasneje prispel, je prispel veliko prepozno. Če se krč ne bi nehal spontano, ne vem kaj bi bilo. In potem smo šli na infekcijsko, v krčevitem joku, brez moči v rokicah in v nogicah. Tako smo preživeli 5 dni v klastrofobično majni sobici, brez tuša, noseča. Hvala bogu je za optimistično vzdušje skrbelo izredno prijazno osebje.
Od takrat dalje se pri nas bojimo bolezni, vročine. Kadar ima samo malo povišano temperaturo, naženem paniko. Stalno ga opazujem, mu merim vročino, sedim ob njem, ga nepremično gledam in čakam… Čakam in zraven upam in si želim, da se mu ne ponovi.
Včeraj popoldan pa se je začelo – vročina namreč. Ok, spet akcija; Voltaren, turban na glavo, kisovi obkladki na noge, pa menjavanje obkladkov, pa merjenje temperature. OK, je padla. Po 9-ih urah je bilo še vse OK, vročine ni bilo in jaz grem mirno spat. Ob 3.30 začne Tit jokati. V najtršem spanju skočim pokonci in se s svetlobno hitrostjo v temi preslikam do njega. Potipam mu čelo. Ja, definitivno se mu temperatura dviga. Vzamem termometer. Nič kaj visoko 37,5 ⁰C. Razmišljam, da mu bom dala eno čisto navadno svečko. ‘Lulat mami’, mi reče in tako šibava do straniščne školjke. Ko moj fantek lula, pa se začne tresenje. Najprej razmišljam ali si domišljam, vendar ne. Tit začne jokati, da ga je obiskal grom. Jaz kličem g. Bartola naj vstane, čeprav revež z vročino leži v postelji. Ne vem zakaj, vendar se počutim v takšnih primerih veliko bolj samozavestno, če je on zraven. Tita hitro nesem na posteljo in mu vstavim svečko. Med tem tresenje poneha, jaz pa od neprijetnega doživetja ne morem zaspati. Čakam in čakam ali bo vse OK. Po dveh urah se končno odločim, da moram tudi sama še malce zaspati, saj bo treba kmalu ponovno vstati in Pio peljati k pediatru.
Kdor tega ni doživel, ne more razumeti kako hudo doživetje je to in kako ti to doživetje zaznamuje življenje. V vsakdan se namreč naseli strah. Vsak dan ga tipam, mu preverjam vročino in vsako stopinjo čutim. Vidim ga, jp…že od daleč vem kje smo z zdravjem.
Leave a reply