Cerar, ki ni pritiskal, ampak branil pred pritiski

Je predsednik vlade pritiskal na nadzornike SDH, češ da morajo sprejeti odločitev o prodaji Telekoma, ki jo je z vlade prenesel na njih? Težko, da bi bilo drugače:

Premier je sicer pred dnevi dejal, da je Slovenski državni holding od vlade neodvisen organ, je nadzornike SDH-ja iz Bruslja pozval, naj sprejmejo odločitev za prodajo Telekoma.

Cerar je dejal, da je bilo preveč zamujenih priložnosti, da bi si lahko privoščili še eno, zato naj nadzorni svet “odgovorno izpelje še zadnje dejanje”.

“Menim, da je treba danes odgovorno izpeljati še zadnje dejanje in se odločiti tako, kot je prav, kot narekuje Slovenskemu državnemu holdingu strokovna vest njegovih odločevalcev in kot je tudi ekonomsko upravičeno,” je poudaril Cerar.

Možni so sicer bili razpleti seje nadzornega sveta SDH-ja, in sicer nesklepčnost zaradi odstopa najmanj treh nadzornikov, vnovična vrnitev odločanja vladi ter odločitev za prodajo oziroma neprodajo. Morebitni odstop nadzornikov pred odločanjem ali med njim je premier označil kot “skrajno neodgovorno dejanje, ki bi imelo precej hude pravne in odškodninske posledice”.

Cerar je dejal, da je v letu in pol postopka razpisa in prodaje nastalo veliko stroškov. Dodal je, da je s samo neodločitvijo sprejeta odločitev o neprodaji, po njegovih besedah pa je Telekom v težkem položaju in nujno potrebuje strateškega lastnika, če želi ostati konkurenčen in preživeti na zahtevnem trgu telekomunikacij. Premier je tako stopnjeval pritisk na nadzorni svet SDH-ja.

Ni posebnega dvoma, že z jeznimi besedami je resnično pritiskal na nadzornike SDH, naj prodajo Telekom, če pritisk definiramo kot zahtevo po izvršitvi nečesa brez omogočitve drugačne poti: »odgovorno izpeljati še zadnje dejanje« ima enoznačni pomen in predpostavlja, da bi ne prodati ga pomenilo akt neodgovornosti. Njegove besede so nenazadnje v čistem nesoglasju z njegovimi ugotovitvami le kakšen dan poprej o tem, da so pri SDH povsem avtonomni v svojih odločitvah.

Morda nadzornikom res ni grozil s pištolo, a ne more se izviti, da prodaje ni enoznačno zahteval. V čem bi se to razlikovalo od pritiska? Razen tega je kot »skrajno neodgovorno dejanje« ocenil tudi možnost, da odstopijo – s čimer jih je nesporno znova prisiljeval v eno vrsto ravnanja. Tudi vsi našteti argumenti (stroški postopka razpisa, potreba po strateškem partnerju, preživetje na zahtevnem trgu, itd.) so pomožni razlogi, s katerimi je prepoznavno nakazoval in sugeriral, kakšna mora biti odločitev v SDH.

In vendar se je zgodilo, pritiske je potem zanikal. Manever, s katerim bi zdaj Cerar rad svoje besede o prisiljevanju prekvalificiral v nekaj benignega, namreč v »poudarek, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske«, je malodane perverzen:

Premier Miro Cerar je zavrnil očitke, da naj bi pred sejo nadzornikov SDH-ja glede prodaje Telekoma nanje izvajal pritisk. Želel je zlasti poudariti, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske…

Takoj vidimo, da Cerar retorično vara in za svojo zahtevo do SDH terja izjemo: ta ne sme biti obravnavana kot pritisk, medtem ko vse druge možne takšne so. Vendar kako bi lahko utemeljil to razliko? Če obstajajo pritiski, da se Telekom ne proda (morda s strani politične opozicije), zakaj bi tem nasprotni to ne bili?

Ampak to še ni vse: predsednik si predstavlja ne samo dvojne kriterije in eksempcijo zase (»Kar zahtevam sam, ni pritisk, kar zahtevajo drugi, je«), svoji poziciji dodatno pripiše še pokroviteljstvo: »Kar zahtevam sam, ni pritisk, ampak je zaščita pred pritiskom drugih.«

Povedano preprosteje: v potencialnem ravnanju drugih ne vidi tega, kar počne sam in v ravnanju sebe vidi nekaj drugega, kar počnejo drugi. Marsikdo bi rekel, da racionalizira svoje ravnanje s tem, da ga projicira v druge, za svoje pa ostane zaslepljen. Manj prijazna razlaga bi bila, da spušča dimno zaveso, ustvarja implicitni literarni red herring, češ ugledajte raje pritisk v drugih, ne v meni, ki ima arogantno nadgradnjo; ne le, da svojega dejanja ne predstavlja (ali ne čuti) kot pritiska, za nameček ga pervertirano – ali zaradi neke hude slepote – jemlje in vidi celo kot gesto zaščite pred njim.

Seveda bomo z budnostjo spremljali, kako se bodo artikulirali očitki predsedniku vlade o njegovi protislovnosti, če nas bodo mediji na njegovo prazno sprevračanje sploh uspeli ali znali opozoriti.

P.S. Pripis, ki ga dodajam nekaj dni kasneje: prav sem imel, medijski psi čuvaji niso opazili.